Pozno jeseni so dnevi vsak dan krajši in temnejši, z njimi pa prihaja vse manj svetlobe. Sonce nas te dni še vedno blagodejno, a že bolj sramežljivo boža. Sive koprenaste meglice se obešajo in vlečejo po drevesih in nam zjutraj dolgo zastirajo pogled do sonca; veter pa že odnaša pisano listje, ki tke preprogo, da bo v mrzlih zimskih dneh, ki prihajajo, čuvalo semena v zemlji. Tišina zunanjega sveta je vedno globlja; ptice so se odselile v tople kraje, tiste, ki so ostale, so vedno tišje; živali se pripravljajo na zimsko spanje; vsa narava se s svojimi silami umika globoko v notranjost zemlje.
Martinovo – praznik svetilk, je srčen praznik, ki prežema človeka z občutkom topline. Lahko bi ga poimenovali tudi praznik upanja, zaradi znane legende o sv. Martinu, ki pripoveduje, da je pri mestnih vratih Amiensa srečal berača, ki je napol oblečen zmrzoval. Martin je izvlekel svoj meč, prerezal svoj topel plašč in ga dal polovico revežu, s tem pa mu je podaril svetlobo in upanje, da bo vse bolje.
Za otroke je to praznik, ki jim v temne in hladne jesenske večere prinese čarobnost in toplino. Prižiganje lučk jim simbolno predstavlja zazrtje v svoj notranji svet, kjer gori upanje za prihodnje dni.
V ta namen smo ciciplaninci organizirali nočni pohod s svetilkami, ki so jih otroci, s pomočjo staršev, izdelali doma. Dan se je počasi prevešal v noč, pohod smo pričeli v mraku in ga končali v temi. Pot ni bila dolga, ravno pravšnja za začetek. Med pohodom smo se prepustili zvokom narave ter poklepetali med seboj.
Zbralo se nas je zelo veliko število, za kar se vam iskreno zahvaljujemo in upamo, da nadaljujemo v tej smeri.
Se vidimo na naslednjem pohodu!
P.S.: Utrinke s pohoda najdete v rubriki Planinci – Planinske novice.
Zapisala: Anita Sotlar, dipl.vzg.pred.otrok
