11.3. – P2 – Pohod na Trško goro

Odločili smo se, da jo mahnemo v hrib, na Trško goro. Program Modri sonček nas spodbuja, da opravimo 4 izlete v šolskem letu in ker je letos ostalo malo časa, nismo nič odlašali.

Otroci so bili navdušeni že v garderobi – ponavljali so, da imajo danes “športno obutev”. V nahrbtnik smo pripravili vodo, sadje in sezamove palčke, v manjšega, ki so ga nosili otroci pa robčke za nos.

S strumnim korakom smo pričeli svojo pot in že pri vrtcu navdušeno mahali helikopterju, ki je brenčal nad nami.

Pot navkreber je bila za naše močne noge čisto lahka in ker ne razmišljamo preveč, ampak bolj doživljamo, je vsak korak zabaven.

Prišli smo do razpotja in sledili tabli za peš pot, ki nas je vodila po lepi stezi. Pospravili smo bibo, ki nas varuje na cesti in s še večjim užitkom svobodno stopali po potki.

Čez nekaj minut smo ugotovili, da smo že prispeli na vrh! Zelo smo bili veseli, saj nismo bili prepričani, ali bomo vztrajali do same lovske koče. Zagledali smo klopce, kjer smo se lahko okrepčali. Travnik nas je kar sam povabil k tekanju.

Napočil je čas za odhod, zato smo se zbrali in odhlačali navzdol. Pot po asfaltu je bila zahtevna, saj je v zgornjem delu na cesti še veliko kamenčkov, ki se zakotalijo pod otroškimi nožicami ter povzročijo učinek ledu. Otroci so padali v počasnem posnetku, kot v risanki. Vsi smo se nasmejali do solz. Kmalu je bilo tistega dela ceste konec in lahko smo sproščeno nadaljevali do parka. Ne boste verjeli, v parku so otroci spraševali ali gremo tekati. Kdo bi si mislil, da imajo po dvo urnem izletu še energijo za tek!? Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da nihče, prav nihče od otrok ni niti enkrat rekel, da ne bi hodil ali da je utrujen. Motivacija je vse 🙂

Bilo nam je tako lepo, da nameravamo odkriti še druge poti, ki so nam na voljo blizu vrtca!

Zapisala: Anita Amrit Vimpolšek

 
 
 
 
 
 
 
Dostopnost