9.6.2019 – C9 – Trije prašički

V okviru projekta Pesem in lutka v vrtcu, ki ga letos izvajamo v vrtcu, smo za zaključni izlet s starši izbrali ogled lutkovne predstave Trije prašički v izvedbi Grajskega lutkovnega gledališča Sevnica. Izleta smo se udeležili skupaj s sosednjo, 10. skupino.

Da bi otroci pravljico pobližje spoznali, smo jo že prejšnje dni brali v vrtcu. Otroci so jo res hitro sprejeli, samostojno pripovedovali ob ilustracijah in ob zadnjem branju samostojno pripovedovali zgodbo. Izpustili niso nobenega pomembnega citata, dela besedila. Zgodba jim je bila toliko bolj všeč, saj sem med prebiranjem spreminjala glas, ob njihovih pripovedovanjih pa so le-to veselo ponavljali za menoj. Med igro si pogosto zaslišal citate iz knjige. Obstaja več verzij pravljic in naša je pripovedovala o tem, da mama zaradi revščine pošlje svoje prašičke v svet. Vsak si sezida svojo hišico – prvi iz slame, drugi iz šibja in tretji iz opeke. Vsakega obišče volk in jim hoče odpihniti hišo ter požreti. Pri prvem in drugem prašičku mu to uspe, pri tretjem pa ne. Volk se odloči, da bo v hišo vstopil skozi dimnik. A tretji prašiček hitro uvide njegov plan, zakuri ogenj ter nanj postavi lonec. Volk pade vanj, se skuha ter umre. Tretji prašiček tako živi sam v hišici sredi gozda.

Pogovarjali smo se o tem, iz česa vse bi lahko prašički izdelali hišico. Ideje otrok so takoj privrele na plan. Odločili smo se, da jih preizkusimo – želeli smo izvedeti, ali bi bila hišica iz določenega predmeta dovolj trda, da je volk ne bi odpihnil. Najprej smo izdelali hišice iz plastelina, lesenih kock ter duplo gradnikov. Nekaj otrok je hišice tudi narisalo. Vse smo preizkusili. Vsi smo pihali in ugotovili, da je hišica iz lesenih kock premalo trda, večina se nam jih je podrla. Po drugi strani pa je hišica iz plastelina in duplo gradnikov dovolj trda, vse so ostale na svojem mestu. Nato smo preizkusili hišico iz slame in perja –  ne, te niso dovolj trde, slamo in perje je takoj odpihnilo. Izvajali smo vaje izpihovanja in preverjali, kaj se ob našem pihanju premakne – slama, lesena palica ali kamen.

Izdelovali smo hišice iz slame. Nekateri otroci so okna in vrata kar narisali s flomastrom, drugi so jih izrezali iz papirja ter prilepili.

No, končno pa je prišel tudi torek, 4.6., dan, ko smo se skupaj s starši z avtobusom odpeljali na grad Sevnica, kjer smo si ogledali že omenjeno predstavo. Otroci so cel dan bili v pričakovanju in veseli naju, da so se izleta udeležili skoraj vsi otroci, manjkali so le trije, ki pa so žal zboleli, drugače bi tudi oni prišli. Na gradu nas je pričakal gospod Bernard Pungerčič, ki je vodja Grajskega lutkovnega gledališča. Lepo nas je pozdravil ter povabil v dvorano. Otroci so se urno usedli na stole, pričakovanje se je iz minute v minuto stopnjevalo. Predstava se je končno pričela! Otroci so jo gledali z zanimanjem, predstava je bila res vrhunska. Zgodba le-te je sicer res potekala drugače, kot naša, a smo se v vrtcu o tem že pogovarjali in naše otroke to ni nič zmotilo. Zgodba je pripovedovala o treh prašičkih, najmlajšemu Papiju, ki se je večinoma igral in jedel, srednjemu Čičiju, ki je bil veseljak in je sedel in prepeval ob svoji kitari ter najstarejšemu Čunkiju, ki je bil zelo priden in je vedno pomagal svoji mami. Nekega dne so se prašički odločili, da gredo od doma in si sezidajo svojo hišo. Najmlajši si jo je sezidal iz slame, srednji iz lesa, najstarejši pa iz opeke. Vsakega je obiskal volk. Ta je bil velik, saj se je v njega oblekla ena izmed lutkaric. Otroci se ga niso nič prestrašili. Najprej je volk obiskal najmlajšega, nato srednjega in na koncu najstarejšega. Na vrata vsake hiše je potrkal, a mu prašički niso hoteli odpreti. Zato jim je poskusil odpihniti hiše. Pri prvemu in drugemu mu je to uspelo, pri tretjemu pa ne. Ko je prvemu in drugemu odpihnil hišo, sta prašička začela bežati pred volkom, ta jih je lovil in se med lovljenjem spotikal in opotekal.  Vse to je na otroška lica privabilo nasmeh. Volk je med predstavo veliko vključeval otroke, le-ti so mu povedali, kje je prašiček, v katero smer je šel. Prvi prašiček je pred volkom zbežal k srednjemu bratu, oba pa k najstarejšemu. Ko je volk hotel odpihniti še tretjo hišo, mu to ni uspelo. Zato se je odločil, da bo vstopil skozi dimnik. A prašički so hitro uvideli njegov namen in zakurili v kaminu – iz dimnika se je resnično valil dim, kar je pri otrocih izvabilo navdušenje. Volk je padel skozi dimnik v ogenj. Prosil je prašičke, da mu pomagajo. Ti so mu pomagali pod pogojem, da nikoli več ne bo lovil nobenega prašička. Volk jim je seveda to obljubil, prašički so mu pomagali in volk je hitro odšel domov. Tako so vsi skupaj ostali celi.  Kot sem že omenila, predstava je res bila vrhunska, podkrepljena s pesmijo, zvočnimi efekti in vključenostjo otrok vanjo.

Po predstavi so si otroci naše in sosednje skupine ogledali animacijo lutk. Skupaj z lutkarjema Grajskega lutkovnega gledališča, gospodom Bernardom in gospo Snježano smo odšli v sobo, kjer so zbrane vse lutke njihovega gledališča, od najmanjše do največje. Teh je kar nekaj. Vsako sta nam predstavila, jo animirala. Na koncu smo se skupaj še fotografirali.

Ob zaključku našega druženja smo se z avtobusom odpeljali nazaj v Krško, kjer smo se vsi skupaj odpravili še na sladoled.

Preživeli smo lepo, skupno popoldne. Hvala vam za to!

Otroci C9 z Anito in Alenko

Zapisala: Anita Planinc, dipl. vzg. pred. otrok