7.3. – DV1 – Zaupanje in pozornost skozi otroške oči

Naš roditeljski sestanek je bil tokrat aktiven. Že naslov je nakazoval, da se bomo odrasli poskušali približati otrokom, tokrat izkustveno.

Pripravila sem sedem iger, zaposlitev, ki so bile za odrasle malo otežene. Skozi vsako vajo smo poskušali doživeti kako je otroku v določenih situacijah…ko ne sliši, ne razume, ne dojame, ne vidi, se težko premika skozi ovire…

Meni osebno je pustila velik vtis vaja z ograjicami. Ena mamica je stala znotraj štirih ograjic, zavezali smo ji oči in ji dali navodilo, da se naj premika po prostoru. Ona je pričakovala. da bodo ograjice na svojem mestu, vendar sem jih premaknila, v druge, ki so ostale na svojem mestu pa se je zaletela. Tako se počuti naš otrok, ko mu premikamo in spreminjamo meje. Kadar jih spremenimo, se počuti tako kot naša mamica – nesigurno, izgubljeno, izgubi zaupanje vase, druge meje so tam ali so zopet tam, v njih se otrok “zaleti”, protestira, se upira, saj jih ne pričakuje, ne razume kdaj in zakaj so te meje enkrat tam in drugič ne. Že iz razvojne psihologije vemo kako pomembna je stalnost, rutina, otroku da občutek zaupanja in varnosti.

Tudi vaje zaupanja so zanimive, posebej za odrasle. Večina otrok ohranja zaupanje, odrasli se moramo za to že potruditi. Če opazite, da vaš otrok ni sproščen, je poleg vas nezaupljiv, je mogoče čas, da pri sebi ojačate ta občutja. Namreč otroci do tretjega leta ne ločijo svojih čustev, občutij od vaših.

Zaključili smo s skupinskim objemom, saj nas take vaje zares povežejo, s sabo pa tudi med sabo 🙂

Hvala za zaupanje in pozornost!

Zapisala: Anita Amrit Vimpolšek