4.10.2018 –Pohod

Ker so otroci povedali, da radi hodijo na sprehode, sva vzgojiteljici to nadgradili in jih povabili na pohod. Otroci so se strinjali in skupaj smo se dogovorili, kako bomo izvedli naš pohod. Hodili bomo dolgo, več kot na sprehodu, še od parka naprej. Povedali sva, da bomo šli do ribnika in še malo dalje.

Žejni bomo – potrebujemo vodo; lačni bomo – vzemimo jabolko (otroci so predlagali še marsikaj drugega).

Kaj bi še dodali, kaj želite? Najboljša ideja je bila sladoled. Kje? Tam dol. V Šefli.

Kaj potrebujemo, da ga dobimo? Denar. Kdo ga ima? Mami in ati.

Za realizacijo naših načrtov smo potrebovali tudi podporo in pomoč staršev, ki pa so se odlično izkazali. Na dan pohoda so otroci imeli nahrbtnike z jabolki in vodo ter denar za sladoled.

In se je začel ta super dan. Že pri sprejemu otrok v vrtec smo se pogovarjali izključno o nahrbtnikih, jabolkih,« flaškah« ter o denarnicah. Za gospo, ki prodaja sladoled (teta Jasmina, ki jo nekateri poznamo že od lani), smo narisali risbo.

Otroci so pojedli zajtrk in vzgojiteljici sva vzpodbujali, da potrebujemo moč za hojo. Skoraj vsa solata in paradižnik sta izginila iz krožnikov.

Pogovorili smo se in otroci so povedali, da bomo Kekci in bomo dolgo hodili. Spomnili so se Kekčeve pesmi in smo ob njej zaplesali, kot nas je naučil učitelj Luka. Pa smo se ogreli za pohod.

V garderobi je bilo tokrat veliko bolj živahno… otroci so si najprej nadeli nahrbtnike, potem pokazali, kaj imajo notri. Pa sva vzgojiteljici pojasnili, da se bo potrebno najprej obuti in obleči. Je uspelo in smo se v koloni 2 in 2 odpravili na pot.

Lepo smo hodili, ob robu ceste in po pločniku. Pred prehodom za pešce smo skrbno preverili, da je cesta prosta; prijazni vozniki so nam ustavili.

Po potrebi smo se ustavljali in popravili kakšen čevelj.

Pri ribniku smo imeli malico, nato smo pohod nadaljevali.

Okoli ribnika smo šli res hitro in nismo se držali za roke. Zabavno je bilo, najbolj na mostičku.

Pri cesti smo zopet naredili kolono in se podali naprej – do sladoleda. To je bila motivacija.

Na poti smo se soočili s stopnicami, si ogledali fontano in prečkali zelo prometno cesto.

V Polni šefli nas je že čakala prijazna teta Jasmina, ki nam je pokazala za nas rezerviran prostor. Odložili smo nahrbtnike, se posedli in naročili sladoled.  Zraven smo dobili še posodice s sladkimi posipi, ki so jih otroci poljubno izbirali.

Lahko napišem le to, da so otroci čisto mirno in z užitkom pojedli sladoled, da so nas pohvalili ostali gostje in na to sva vzgojiteljici zelo ponosni.

Plačali smo, se zahvalili, pospravili lončke, si obrisali usta in se v koloni vrnili do vrtca. Pot je bila zabavna – po travi v hrib in videli smo dve kozi (otroci so povedali, da je tukaj doma Kekec, nekateri so ga celo videli).

V vrtcu smo imeli kosilo, ki je tokrat imelo precej ostankov, saj so bili želodčki še polni sladoleda. Potem pa počitek… ja,hitro so zaspali  prav vsi.

Zapisala: Branka Bibič, vzg.