25.6.2019 – C9 – Mesec junij pri nas

 

V tem mesecu smo izvajali še zadnje dejavnosti iz programa Mali sonček.

V začetku meseca smo se podali proti pešpoti ob reki Savi. Otroci so bili vznemirjeni, saj so pohod težko pričakovali. V jutranjem krogu smo ponovili pravila v prometu ter otroke spomnile na previdnost, saj je večina naše poti vodila ob glavni cesti. Otroci so naju zelo presenetili. Ves čas so hodili, pazili drug na drugega, pot je potekala hitro. Ker otrokom energije ne zmanjka, so na pešpoti še malo potekli. Ob koncu smo še pomalicali, se odžejali ter s strumnimi koraki odšli nazaj v vrtec, v senco, saj je v zraku bilo že čutiti vročino.

Poslovili smo se od naše Alenke, ki se je odločila svojo poslovno pot nadaljevati drugje. Želimo ji vso srečo.

14.6., pa smo odšli na pohod, ki je bil s strani otrok težko pričakovan, tj. pohod na Sremič. Razmišljala sem o tem, da bi ga zaradi vročine odpovedala, a je bila pobuda in veselje otrok neizmerna, zato smo se odločili, da pohod vseeno izvedemo in odidemo nanj zelo zgodaj. Otroci so zelo hitro pojedli zajtrk, se še hitreje uredili, vzeli svoje nahrbtnike s sendvičem in pijačo ter se postavili v kolono. Pot je vseskozi vodila navkreber, a otroške korake to ni zmotilo – hodili so tekoče, strumno, na sprehodu pazili drug na drugega, po potrebi si pomagali, nobenega obupavanja ni bilo zaslediti, pričakovanje sendvičev pa je bilo z vsakim korakom večje. V gozdu nas je pričakalo preizkušanje naših gibalnih spretnosti, a s pomočjo drug drugega smo vse uspešno premagali. Sledil je še travnik, po katerem so otroci kar stekli, saj smo končno prispeli na vrh, kjer smo poiskali senco ter hitro spraznili naše nahrbtnike. Še pred vročino in visokim UV-indeksom smo se vrnili v vrtec.

V tem mesecu smo izvedli tudi Cicitek. Nanj smo se tekom celega šolskega leta intenzivno pripravljali. Vsak dan smo tekli po igrišču, obiskali smo tudi šolsko igrišče, ter tekli en krog, včasih tudi dva, najbolj vztrajni pa še kakšnega. Za naše otroke je bil letošnji cicitek nekaj posebnega, saj so se ga prvič udeležili na trim stezi. Otroci so pokazali svojo vztrajnost ter pretekli celo progo, za kar so ob koncu prejeli pohvalo. Želeli so biti prvi, drugi, tretji in prejeti medaljo, a vsi pač to ne morejo biti in letos jim to ni uspelo, mogoče jim bo drugo leto. Kljub temu sem bila nanje zelo ponosna. Kot pravi rek: »Pomembno je sodelovati, ne pa zmagovati«… to pa so tudi bile besede, ki sem jih ves čas govorila otrokom – ni potrebno, da zmagajo, ampak da dajo vse od sebe in se trudijo. To pa so tudi storili.

Izvedli smo tudi evakuacijo. Bili smo na igrišču, ko smo zaslišali alarm. Hitro smo se zbrali in se podali na zbirno mesto, kjer smo se popisali in preverili, če smo vsi varno prispeli. Nato smo odšli do gasilskega tovornjaka, kjer nam je gasilec pokazal, kako gasijo požar. Vklopil je vodno črpalko, razgrnil gasilsko cev in pričel »gasiti« našo streho. Pri tem je tudi z vodo poškropil otroke, kar je na njihove obraze privabilo vrisk in smeh. Deležni smo bili  osvežitve, ki je zelo prijala v tem vročem dnevu in kljub temu, da so naša telesa bila mokra, smo se zaradi sonca hitro posušili. Gasilci so nam tudi prijazno dovolili, da vsak otrok spleza na gasilski sedež.

Otroci C9 z Anito in Alenko

Zapisala: Anita Planinc, dipl. vzg. pred. otrok