19. 11. – P2 – Lutke

Lutka ima v otrokovih očeh neverjetno moč. Lahko je vesela, žalostna, nagajiva, nespametna, lahko se zmoti pa ji tega nihče ne zameri. Z lahkoto popravi vse napake in se znajde v vsaki situaciji. Ob igri z lutko otrok zadovoljuje svoje osnovne potrebe po svobodi, zabavi, ljubezni, moči … Poleg tega se ob njej tudi vsestransko razvija in gradi pozitivno samopodobo.

Lutke so lahko veliko več kot le gledališki rekviziti, saj se otroci z izredno lahkoto poistovetijo z njimi in se skoznje na varen in neboleč način soočajo z različnimi življenskimi situacijami.

In tudi otroci v naši skupini lutke obožujejo. Nekaj otrok, ki so gojili strahove od začetka, so se z lutkami rokovali, poistovetili in se sedaj z njimi igrajo brez težav, z nasmehom na obrazu.

Po pogovoru z otroki, če bi imeli za lutke kakšen poseben prostor, smo se odločili, da lutkam postavimo lutkovni kotiček. Dobro smo razmislili, kam bomo lutke postavili, namestili, da bodo dostopne za igro. Našli smo element in jih položili na police. Sedaj imajo otroci dostop do lutk, vendar imamo dogovor, da jih po igri pospravijo na svoje mesto, pregledajo, da vse počivajo in so pripravljene za igro naslednji dan.

Pri starejši skupini otrok smo si izposodili lutkovno gledališče in otroci uživajo v igri ter svojih predstavah.

Otroke sem seznanila z izobraževanjem, ki sem ga obiskala; izobraževanje o medgeneracijskem sodelovanju. Na kratko sem obrazložila, kaj to pomeni in otroke povprašala, kako bi lahko mi sodelovali s starejšimi ljudmi in ali bi jih povabili v našo skupino. Otroci so rekli, da bi povabili babice in dedke, tete, strice. Pogovarjali smo se, kako bi jih povabili in kaj bi jim rekli. Narisali bi risbico, zato smo na tla položili velik format lista in otroci so z barvicami narisali balone, igrišče, žoge, srčke za babice in dedke, da bi se prišli igrat k nam v vrtec in da bi nam brali pravljice in z nami plesali.

Kako in če se bo srečanje razvilo, pa prepustimo idejam otrok…

Zapisala: Sanja Marat